[ Pobierz całość w formacie PDF ]
ali ko je stopil Potnikov na cesto, je pogledal proti nebu
in je videl, da se je sonce e bilo nagnilo blizu do hriba.
e se je ozrl in je pozdravil z roko, ona mu je odzdravi-
la izza vrta; tako dale je e bil, da ni ve razloil njenih
solz.
Blizu Elijeve krme je prisopel cigan za njim.
Postoj, postoj! Saj se ti 0 e nisem po0 teno zahvalil za
prenoevanje.
Potnikov se je okrenil in je temno pogledal.
Kaj bi rad?
Cigan je stopal dvoje korakov za njim, kakor da bi ga
bilo palice strah.
Sam ne vem, kaj da bi rad le toliko vem, da me
srce goni in sili med nesrene ljudi, kakor muho k svei.
Zato sem sinoi pod tvojo streho prenoeval in bom
tudi nocoj in tudi 0 e nadalje, dokler bo kaj strehe.
Iskal sem te in sem pri0 el za teboj, da bi se poslovil s pri-
jazno besedo in da bi ti nauk dal na pot: ne prepevaj in
ne vzdihuj!
129
TROJE POVESTI
BESeDA
Potnikov je mole zamahnil z roko ter pljunil na
cesto. Pri0 la sta do Elijeve krme; Potnikov se 0 e na duri
ni ozrl, cigan pa je stopil proti pragu. Ko se je Potnikov
e nameril v hrib, je 0 e sli0 al globoko iz doline ciganov
kriavi glas:
Ne prepevaj in ne vzdihuj... tudi ne pljuj nikar!
Kdo pa je 0 el tod mimo s culo na rami? je vpra0 al
Elija cigana.
Ali ni bil Potnikov starej0 i?
Tisti je bil, je odgovoril cigan in se je lokavo na-
smehnil v svoje ku0 trave brke.
130
TROJE POVESTI
BESeDA
III
ivljenje osojni0 kih faranov je bilo kakor aprilsko
vreme; e ob tistih asih, ko je stari upnik pridigal
gluhim u0 esom, po njegovi smrti pa 0 e celó.
V nedeljo ni bilo vriskanju in prepevanju ne konca ne
kraja, da bi si mislil lovek: glej, ta fara je srena in za-
dovoljna, da ji ni enake na svetu. V ponedeljek pa so po-
ve0 ali glave in so vzdihovali tako milo in ganljivo, da bi
se kamen razjokal.
Zgodilo se je mnogokdaj, da se je faran dodobrega
napil pri krmarju Eliju; ko pa je imel e rdee oi in
teak jezik, je naslonil glavo ob pesti ter se je zael smi-
liti sam sebi. Tedaj je tudi Elija pokazal alosten obraz
in je tolail vzdihujoega s prijazno besedo. Najvekrat
pa je tarnal stari Potnik in njega je Elija najraj0 i tolail.
Tako nam je e sojeno, je rekel Potnik. Naj se obr-
nemo na desno ali na levo, povsod je nadloga in skrb.
Na0 i dedje so hudo trpeli, na0 i oetje 0 e huj0 e, mi pa
trpimo do krvi kedaj bo trpljenja konec? Nikoli ga ne
bo, le verjemite. Kar je sojeno, je sojeno. Ali bi se izpla-
alo, da se upiramo in prerekamo? Na tej zemlji so se
kmetje uprli neko, pred sto in sto leti. Pogali so par
131
TROJE POVESTI
BESeDA
gra0 in in svojega kmekega kralja so postavili, ampak
le to so privojskovali, da jih je valpet tepel s 0 korpijoni,
ko jih je prej samo z biem. Ni ne pomaga. To na0 e iv-
ljenje je kakor ivljenje slepega konja, ki vlee vodo iz
vodnjaka: zmerom v kolobarju, zmerom po eni poti,
nikoli se do sitega ne naj in do dobrega ne odpoije;
konec pa je smrt. Tako garam in skrbim od pomladi do
jeseni, od jeseni do pomladi, moje roke pa so prazne,
kakor so bile. Nalij mi vina, id!
Elija je toil in je tolail.
Krepko potegni, Potnik, da ti v srcu odlee. Kdo bi
vekal in obupaval, dokler je 0 e kaplja v sodu?
Potnik je zdu0 koma pil.
Moj starej0 i je 0 el po svetu ni povedal, kam da je
0 el, 0 e poslovil se ni. Jaz pa ljubim to zemljo, ki me je ro-
dila, jaz 0 e mislim po stari pameti: bolj0 a suha domaa
prst, nego tuje zlató. Mladi ljudje ne mislijo ve po tej
pameti, o0 abni so in samovoljni; gredó sreo kopat po
svetu, domovina jim je preve siroma0 na.
Poasi je vzdignil kozarec; omamljene misli so se mu
tako zasukale in zmedle, da je s pijanimi omi ugledal v
vinu zaklad in ude.
Ali 0 e se bo zaobrnilo, je rekel. e bomo na0 li pot
do kralja Matjaa, toliko vam reem!
Nato mu je roka omahnila, 0 e preden je vzdignila ko-
zarec do usten.
132
TROJE POVESTI
BESeDA
Bradati cigan je verno poslu0 al Potnikovo govorico.
Ko pa je Potnik omahnil, se je cigan zasmejal in je rekel:
Ni nespameten ta poboni faran, da veruje v kralja
Matjaa in da aka nanj. Jaz vem zgodbo, ki pripovedu-
je, kako je bila siromaku vera poplaana in kaj da je
napravil s tistim plailom.
Pripoveduj, da ne bo0 zastonj pil, so ukazali gostje.
Cigan pa je govoril:
Zgodba je tako udena, da bi se ji lovek smejal, e
bi ne bila resnina od zaetka do konca. V neki fari je
ivel lovek, grabe, oderuh in skopuh, kakor jih ivi
brez 0 tevila po dolenjskih, hrva0 kih in drugih farah.
Ljudje sami niso vedeli, kedaj in kako da se je zgodilo
ampak opredel jih je kakor pajek, tako da se niso ve
ganili. e veraj mu je bil siromak le krono dolan, pa se
je ez no izlegel iz krone stotak. Komaj so se dobro
spogledali, se je zru0 ila prva kmetija, se je zru0 ila druga,
[ Pobierz całość w formacie PDF ]